Razmislite danes o svoji ponižnosti pred Bogom

Toda ženska je prišla in se mu poklonila, rekoč: "Gospod, pomagaj mi." V odgovor je odgovoril: "Ni pošteno jemati otroško hrano in jo metati psom." Rekla je: "Prosim, Gospod, tudi psi jedo ostanke, ki padejo z mize njihovih lastnikov." Matej 15: 25-27

Ali je Jezus res mislil, da je pomagati tej ženski kot metanje hrane psom? Večina nas bi bila zaradi svojega ponosa zelo užaljena nad tem, kar je rekel Jezus. Toda to, kar je rekel, je bilo res in ni bil nikakor nesramen. Jezus očitno ne more biti nesramen. Vendar ima njegova izjava površen vidik nesramnosti.

Najprej si oglejmo, kako resnična je njegova izjava. Jezus je Jezusa prosil, naj pride in ozdravi njegovo hčerko. V bistvu ji Jezus reče, da si te milosti vseeno ne zasluži. In to je res. Božje milosti si zaslužimo, da nas nahranijo z mize le psi. Čeprav je to šokantno, če to povemo, Jezus to pove tako, da najprej ponazori resnico naše grešne in nevredne stiske. In ta ženska ga vzame.

Drugič, Jezusova izjava tej ženski omogoča, da se odzove z največjo ponižnostjo in vero. Njegova ponižnost se kaže v tem, da ne zanika vzporednice s psom, ki je jedel z mize. Namesto tega ponižno poudarja, da tudi psi jedo ostanke. Vau, to je ponižnost! Pravzaprav smo lahko prepričani, da je Jezus z njo govoril na ta nekoliko ponižujoč način, ker je vedel, kako ponižen je bil in vedel je, da bo reagiral tako, da bo pustil, da bo njena ponižnost zasvetila, da bo pokazala svojo vero. Ni jo žalila ponižna resnica o svoji nevrednosti; prej jo je objel in kljub svoji nevrednosti iskal tudi božje usmiljenje.

Ponižnost lahko sprosti vero in vera sprosti božjo usmiljenost in moč. Na koncu Jezus govori vsem, da slišijo: "O ženska, velika je tvoja vera!" Njena vera se je pokazala in Jezus jo je izkoristil, da jo je počastil za to skromno vero.

Danes razmislite o svoji ponižnosti pred Bogom, kako bi se odzvali, če bi vam Jezus na ta način govoril? Bi bili dovolj ponižni, da bi prepoznali svojo nedostojnost? Če bi bilo tako, ali bi sploh imeli dovolj vere, da bi kljub svoji nevrednosti uveljavili božje usmiljenje? Te čudovite lastnosti gredo z roko v roki (ponižnost in vera) in sprostijo božje usmiljenje!

Gospod, nisem vreden. Pomagaj mi, da ga vidim. Pomagaj mi videti, da si v življenju ne zaslužim tvoje milosti. Toda v tej skromni resnici lahko prepoznam tudi vaše obilico usmiljenja in se nikoli ne bojim, da bi vas poklical k usmiljenju. Jezus, verjamem vate.