Priče so videle Beba Jezusa v naročju Padre Pio

Sveti Padre Pio je ljubil božič. Že od otroštva se je posebno posvetil Dojenčku Jezusu.
Po besedah ​​kapucinskega duhovnika p. Joseph Mary Elder, »V svojem domu v Pietrelcini je sam pripravil jaslice. Pogosto je začel delati že oktobra. Medtem ko je pasel družinske ovce s prijatelji, je iskal glino, ki bi jo uporabil za modeliranje majhnih kipov pastirjev, ovac in čarovnikov. Posebej je skrbel za ustvarjanje otroka Jezusa, nenehno ga je gradil in obnavljal, dokler ni začutil, da ima prav. "

Ta pobožnost je ostala z njim vse življenje. V pismu svoji duhovni hčerki je napisala: "Ko se začne sveta Novena v čast Otroku Jezusu, se mi je zdelo, da se moj duh ponovno rodi v novo življenje. Počutila sem se, kot da je moje srce premalo, da bi lahko prevzela vse naše nebeške blagoslove. "

Zlasti polnočna maša je bila veselo praznovanje za padra Pia, ki ga je praznoval vsako leto, saj je trajalo veliko ur, da je skrbno praznoval sveto mašo. Njegova duša je bila dvignjena k Bogu z velikim veseljem, veseljem, ki so ga drugi zlahka videli.

Poleg tega so priče pripovedovale, kako bodo videli Padreja Pioa, ki drži Otroka Jezusa. To ni bil porcelanski kip, ampak sam Otrok Jezus v čudežnem videnju.

Renzo Allegri pripoveduje naslednjo zgodbo.

Med čakanjem maše smo recitirali rožni venec. Padre Pio je molil z nami. Naenkrat sem v svetlobi z avro videl, da se ji je Jezus prikazal v naročju. Padre Pio se je spremenil, z očmi je uprl sijočega otroka v naročje, njegov obraz pa je spremenil osupli nasmeh. Ko je vid izginil, je Padre Pio po pogledu, ko sem ga pogledal, ugotovil, da je videl vse. Toda prišel je do mene in mi rekel, naj o tem nikomur ne povem.

Podobno zgodbo pripoveduje o. Raffaele da Sant'Elia, ki je dolga leta živela ob Padru Piou.

Vstala sem, da bi šla v cerkev k polnočni maši leta 1924. Hodnik je bil ogromen in temen, edina luč pa je bil plamen majhne oljne svetilke. Skozi sence sem videl, da se Padre Pio odpravlja tudi proti cerkvi. Zapustil je svojo sobo in se počasi napotil po hodniku. Spoznal sem, da je zavit v svetlobni trak. Bolje sem ga pogledal in videl, da ima v naročju otroka Jezusa. Preprosto sem stal tam, preboden, na pragu svoje sobe in padel na kolena. Padre Pio je minil, ves osvetljen. Sploh ni opazil, da ste tam.

Ti nadnaravni dogodki poudarjajo globoko in trajno ljubezen Padreja Pia do Boga, njegovo ljubezen pa sta nadalje zaznamovali preprostost in ponižnost, odprtega srca, da je prejel vse, kar je nebesne reči, ki jih je Bog zanj načrtoval, zanj.

Naj tudi mi odpremo svoja srca, da bomo na božični dan sprejeli otroka Jezusa in naj nas s krščanskim veseljem prevzame nedoumljiva Božja ljubezen