Danes razmislite o kateremkoli načinu, na katerega ste imeli velike namene zaupati Jezusu

Peter mu je odgovoril: "Gospod, če si to ti, mi ukaži, naj pridem k tebi po vodi." Rekel je: "Daj no." Matej 14: 28-29a

Kako čudovit izraz vere! Sveti Peter, ujet v nevihtnih razmerah na morju, je izrazil popolno zaupanje, da se bo to zgodilo, če ga bo Jezus poklical iz čolna, da bo hodil po vodi. Jezus ga pokliče k sebi in sveti Peter začne hoditi po vodi. Seveda vemo, kaj se je zgodilo naprej. Petra je napolnil strah in začel je toniti. Na srečo jo je vzel Jezus in vse je šlo dobro.

Zanimivo je, da nam ta zgodba veliko razkrije o našem življenju vere in še veliko več o Jezusovi dobroti, zato pogosto začnemo z vero v glavi in ​​imamo namen živeti to vero. Tako kot Peter se tudi mi pogosto odločno zaupamo Jezusu in po njegovem ukazu "hodimo po vodi". Vendar prepogosto doživljamo isto, kar je Peter. Začnemo živeti zaupanje, ki ga izražamo Jezusu, le da nenadoma oklevamo in se prepustimo strahu sredi svojih težav. Začnemo toniti in prositi za pomoč.

Idealno bi bilo na nek način, če bi Peter izrazil vero v Jezusa in se nato brez omahovanja približal njemu. Toda drugače je to idealna zgodba, ki razkriva globino Jezusove usmiljenosti in sočutja ter razkriva, da nas bo Jezus vzel in izvlekel iz naših dvomov in strahov, ko bo naša vera popustila. Ta zgodba veliko bolj govori o Jezusovem sočutju in obsegu njegove pomoči kot o Petrovi pomanjkljivi veri.

Danes razmislite o kakršnem koli načinu, kako ste imeli velike namere zaupati v Jezusa, začeli ste po tej poti in potem padli. Vedite, da je Jezus poln sočutja in se vam bo pridružil v svoji šibkosti, tako kot je storil s Petrom. Naj vas prime za roko in okrepi vaše pomanjkanje vere s svojo obilico ljubezni in usmiljenja.

Gospod, verjamem. Pomagaj mi, ko se obotavljam. Pomagajte mi, da se vedno spoznam na vas, ko se zdi, da so življenjske nevihte in izzivi preveč. Naj vam zaupam, da ste v tistih trenutkih bolj kot kateri koli drug, da ste pri roki milosti. Jezus, verjamem vate